Sečoveljske in Strunjanske soline so edine soline v tem delu Jadrana, v katerih se še prideluje sol in ohranja tradicionalni postopek pridelave. Danes je gospodarska vloga solin podrejena naravovarstveni in kulturni: pridelana sol je poslastica za sladokusce; ohranjanje solinarskih navad podpira zavest o kulturni dediščini; območje solin pa daje zavetje redkim ali posebnim rastlinskim in živalskim vrstam, hkrati je tudi za človeka rezervat ekološko žlahtnega bivalnega okolja ter spomin na nekoč bogato sredozemsko kulturno dediščino in krajino, ki izginja.

Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo bazene za zgoščevanje vode in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz bazenov za zgoščevanje vode v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada ali pa ji pomagajo črpalke. Na Fontaniggah so jih poganjale vetrne črpalke (machine), na Leri pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.

Od vseh bazenov je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi bazene za zgoščevanje vode in izhlapevala. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli. Solinarji na kristalizacijskih bazenih gojijo petolo (do največ 1 cm debelo plast alg, sadre in mineralov), ki preprečuje stik morskega blata s soljo.

Pri pridelavi uporabljajo tradicionalna orodja. Pridelano sol pograbijo z lesenimi strgali na kupe, in to na pobočju z naravnim naklonom, kjer se odcedi. Suho poberejo ročno, tovorijo z vagončki in skladiščijo v odlagališčih.